1 DAN : OPERACIJA (30.3.15)
2 DAN : PO OPERACIJI V BOLNICI
Prišla sva ob 7.15, ker sem želela priti čimpreje. Že tako mi jebilo težko biti čisto tešča brez kapljice vode. Čakala sem 5 minut skupaj z mojim in Matejo, ki sem jo spoznala v petek, ko je prišla sestra mi pokazala sobo in posteljo. Preoblekli sva se v garderobi, potem odšli v sobo. Vmes sem šla pogledat mojega in na wc. Ko sem se vrnila iz wc-ja mi je moj “požugal”, da me sestra čaka v sobi. Zmerli so mi pritisk, dali inekcijo v trebuh proti strjevanju, vzela sem dve tableti in ju lahko popila dol z 2 kapljicama vode. Potem me je kar malo peklo na trebuhu. Poslovila sva se z mojim in odšla sem ležat. Ležala sem 5 minut, ko je sestra zoper prišla, poklicala moj priimek in rekla “ Čas je za operacijo.”. Odpeljali so me na postelji v sosednjo sobo. Tam so me zopet izprašali isto kar so me že v petek, namestili metuljčka. Ko so mi ga nameščali sem gledala stran, ker me je bolelo, ampak je bilo hitro konec. Tista sestra dela samo to in je izvežbana. Takoj za menoj je v to sobo prišla je Mateja. Pri njej je bil isti postopek. Ona je imela odstranitev maternice, jajčnika bi pustili. Pripravili so jo, potem pa je prišel nek zdravnik in ji rekel, da bo žal mogla počakati. Prvo bodo operirali mene.
Pomahali sva si v slovo. Odpeljali so popolnoma nago, samo z deko pokrito v operacijsko sobo. Desno roko sem nastavila na mehko obloženo desko. Nastavila sem se čisto do konca klopi, dvignila noge kot na G pregledu in komaj kaj deske je ostalo še, da sem imela tudi glavo zravnano. Ni bilo nobene hude, moderne mize kot jo vidimo v filmih. Vprašala sem kje je Eda ( moja kirurginja ). Sestra, ki mi je namestila anestezijo je rekla:” Tamle na levi.” Komaj sem jo spoznala, saj so vsi bili enako oblečeni. Ko sem jo prepoznala, sem pogledala še naravnost, ko so mi oblekli čez obe nogi nekakšne štumfe. Tresla sem se zelo, potem pa se ne spomnim ničesar več.
Po operaciji so me zbujali, ampak se ničesar ne spomnem. Nekaj časa sem ostala v sobi, kjer so mi namestili metuljčka. To vem, ker sem že pred operacijo spraševala sestro glede postopka, vendar se tega ne spominjam. Moj prvi spomin je potem v intenzivni sobi, ko so me zopet klicali po imenu. Tam sem komaj odpirala oči in videla, da ležim na postelji, potem sem videla okno, potem sem slišala brnjene neke naprave, ki je stiskala mojo roko ( merilec krvnega tlaka ), slišala ženske, ki govorijo, celi čas nek šunder na hodniku. Dolgo časa sem se zbujala, vsaj meni se je zdelo tako. Bilo je res neudobno in najbolj zoprno. Odpirala sem oči za sekundo in dve, potem so mi silile zopet skupaj. Čez čas so pripeljali novo posteljo, na njej je bila Mateja. Čisto zadeta, nobenega odziva. Kar malo sem se zgrozila, ker sem najbrž tudi jaz tako izgledala, ko so me pripeljali.
Prosila sem za vodo in dali so mi kozarec in slamico. Na levi bok se nisem mogla premakniti. Bolelo je ko satan. Na desni me je tudi bolelo in zato mi je sestra pomagala, da popijem malo vode. To mi je pomagalo, ker sem tekom časa vedno bolj prihajala k sebi in vedno dalj sem lahko imela odprte oči. Tudi Mateja je prihajala k sebi in sva si pomahali in rekli “ Zdaj sva zmagali, najhuje je za nama.” Vendar najhuje se je za naju šele začelo.
Moj metuljček je bil priklopljen na neko zdravilo. To sem opazila šele čez čas. Mene je kar naprej tiščalo lulat. Mateja je imela kateter. Sestro sem večkrat prosila, da bi šli lulat, pa je rekla, da je to normalen občutek po operaciji. Dobro sem si mislila, pa sem držala naprej. Potem sem ji zopet rekla in je rekla, ko bo zmanjkalo tekočine v tubi, bova probali iti na wc. Gledala sem nad seboj, kdaj bo zmanjkalo in takoj ko je, sem klicala sestro. Nisem vedela kako naj vstanem, saj me je vse bolelo. Rekla mi je” Obrnite se na desni bok, z desnim komolcem se uprite na posteljo in se počasi dvignite in zravnajte.” Počasi sem delala vsak gib. Potem ko mi je uspelo, sem želela kar vstati, pa je rekla, da moram nekaj časa sedeti. Prvih nekaj sekund se mi je zdelo “ Hey, pa sej sem cool “, potem pa se mi je začelo močno vrtet in sem se takoj ulegla nazaj. Nič ni bilo z lulanjem, čeprav me je tiščalo. Dala mi je še enkrat tubo zdravila in po tej tubi sva zopet probali. Bila sem že veliko boljša. Rekla je, da je tudi moja polt bolj barvna v primerjavi z prejšnjo. Težko sem vstala. Čisto pokrčena, v spodnjem delu me je bolelo. Držala me je za desno roko in me spraševala, če se mi vrti, če sem ok. Bila je res ljubezniva, mlada sestra. Prispeli sva do wc-ja. Nisem vedla kako se naj vsedem in ko mi je to uspelo, potem pa lulat nisem mogla. Spodaj me je tako bolelo vse. Sestra je odprla pipo vode in to je počela tudi moja mama, ko nisem mogla lulat kot otrok. To je pomagalo in uspela sem lulat. Vedla sem, da me tišči in da to ni samo tisti občutek zaradi operacije. Bila sem vesela, da mi je uspelo. Nazaj grede mi je zopet pomagala do postelje, kjer sem se učila ulešti nazaj.
Vmes sva z Matejo rekli kaki stavek ali tri, potem sva obe zaspali, se zbudili, zopet zaspali. Čakala sem kdaj bo ura 17.00, ker sem vedla, da takrat dobim družbo. Moja mama je že 3 krat klicala na oddelek kako sem in če je vse vredu in pri zadjem klicu je sestra prišla do mene in rekla, da mi mora dati moj gsm, da me bo mama klicala. Tako sva se slišali. Komaj sem govorila. Bila sem strašansko utrujena. Po pogovoru je prišel moj dragi in ko sem ga zagledala, sem začela takoj jokati. Tako sem ga že pogrešala. On je s seboj prinesel sirovo štručko iz hoferja in jo skril v jakno. Skoz me je lubčkal, božal po roki in me tolažil. Nisva veliko govorila, več sva se gledala iz oči v oči. Najraje bi kar, da bi ostal, vendar sem bila tako utrujena, da ne bi imel nič od mene. Po 20 minutah je moral odditi in informirala sem ga, da naslednji dan naj bi bila vizita ob 10.00 uri potem pa nekje do 12.00 ure bom šla domov, če bo vse ok.
Ob 18.00 uri sva z Matejo dobili zdrobovo juho, nesoljeno. Komaj sem jedla. Roka se mi je tresla. Bil je velik napor se vsesti, vzeti žlico v roke, nesti v usta in zopet ponoviti akcijo. Po tem me je zopet tiščalo na wc. Mateja je bila kar pridna glede juhe, bolj kot jaz. Jaz sem bila zelo slabotna. Prejeli sva še prepečence. Niti dotakniti se jih nisem mogla, ker se mi je vrtelo in sem se nazaj vlegla, ampak mi jih je sestra položila na nočno omarico za kasneje. Kar naprej sem imela suha usta, kot da nisem pila že več dni. Zopet me je tiščalo in zopet me je sestra spremljala. No zdaj v drugo sem že bila bolj vešča kako se lahko vsedem na wc. Kaj naj rečem Prava Frajerka! Še najdla sem pozicijo kako nastavim levo nogo, da me čim manj boli, ko lulam. Ko sem prišla do postelje, ni minilo niti 5 minut, ko me je že zopet tiščalo. JOOOOOJ !
Mateja je lepo spančkala, jaz pa sem praktično od 19.00 do 3.30 ure zjutraj hodila kar naprej na wc. Ponoči ob dveh sem srečala še drugo soborko, s katero smo se spoznali v petek in nisem vedela, da je v sosednji sobi. Monika je tudi šla na wc, ampak v spremstvu z jeklenim stojalom in zdravilom na njej. Zapopadla me je lakota in je pojedla sem skoraj vse prepečence. Ker nisem hotela buditi Mateje sem šla jest na hodnik. Ko sem prišla nazaj se je Mateja zbudilla in rekla, da se je super naspala. Jaz sem težko spala ne samo zaradi lulanja, ampak tudi ker je ona smrčala, potem je bila ubijalsko glasna ura na zidu in prižgana luč v sobi. Moja postelja je bila poleg mize od medicinskih sester, na njej pa računalnik in seveda omarice z vsemi zdravili. Poleg tega je tudi bilo tako, da vsakič ko mi je uspelo zatisniti oči je prišel nočni medicinski brat pregledovat pritisk, temperaturo telesa in spraševal, če imam bolečine. Ponoči so mi dali potem še eno dozo zdravil in mi je pomagala. Nekje od 4 do 6 ure zjutraj sem resnično spala, potem pa me je brat zbudil točno ob 6 in zopet celoten pregled. Rekel je še, da bo vzel kri Mateji. No to sem že vedla, potem pa je rekel, da tudi meni. Joooj, seveda sem se zbunila, saj so me že v petek 4 krat prešpikale, ker niso zadele žile. Imam zelo tanke. Bratu je ratalo na srečo v prvo ! :))) Potem pa sem prejela še dve inekciji. Eno v rit, za krčenje maternice in eno v trebuh za proti strjevanju krvi. Dal pa mi je novo dozo zdravil na metuljčka. Od vsega tega sem bila tako zadeta, da ob 8.00 nisem v sebe spravila skoraj nič hrane. Bilo mi je slabo, vrtelo se mi je. Bruhala nisem. Samo ležala sem in stiskala k sebi svojega medija in zaprla oči in molila, da me čim preje mine, ker nisem hotla ostat še en dan v bolnici.
Vizita je bila ob 9.00 zjutri in moja kri je pokazala dobre znake, edino kalija sem imela premalo zato so mi dali šumečo tableto v vodi. Za odpust pa je morala priti kirurginja, ki me je operirala. Pred njo smo imeli kosilo v jedilnici. Bilo mi je slabo že ko sem vstala, da grem tja, ko sem tja prispela, sem videla vse punce, s katerimi smo se spoprijateljile v petek in na pladnju so me čakale same dobrote. Med, dva kosa kruha, kakav, maslo, kompot. Vse sem hotla pojest., vendar pa ko sem prijela nož v roke sem ga komaj držala. Pojedla sem polovičko kruha z medom, ko mi je zopet ratalo slabo. Mateja je poklicala sestro in malo so me grdo gledale, jaz pa sem se opravičevala, da ne delam nobene scene zanalašč, ampak da mi je resnično slabo. Odpeljale so me nazaj na posteljo, kjer sem se vlegla in prinesle so mi še zajtrk. Rekle so, da če me sili na bruhanje, naj raje ne jem. Zopet sem se vlegla in stisnila k sebi medija in začela jokat. Tako sem pogrešala Denisa, mamo in očeta, vse moje živalice in najraje bi šla takoj domov v varno zavetje. Mateja je prišla v sobo in me videla, da se jočem. Potem me je tolažila in mi začela govoriti vice. Bilo mi je lažje. Ko sem prišla zopet malo k sebi, sem naprej jedla kolikor sem lahko, potem pa sem se vlegla nazaj. Spraševala sem se, kdaj bo prišla doktorica in točno takrat, ko me je pritisnilo na wc in sem že bila tam, sem slišala glas doktorice. Takrat sem prvič odvedla trdo blato in sestra je prišla za menoj in povedala se ji, pa je rekla, da je to zelo dober znak.
Potem sem se mogla še stuširat in prvič sem videla moj trebuh kako izgleda. Prekrit z nalepkami. Ko sem prišla do postelje je prišla kirurginja, me pregledala in vprašala, če želim domov. Seveda sem prikimala. Rekla je, da se moram paziti 4 mesece, da se bo dobro zacelilo, potem pa bova probali naravno zanositi. Če ne bo šlo pa umetno. Ne bova dolgo čakali, glede na to, da se trudim že več kot 5 let in vsako leto sem tudi starejša in ne mlajša.