Na dojenčku sva začela delati s sedaj bivšim možem. To je trajalo 3 leta.
NA začetku, ko začneš si poln upanja in navdušenja. Vsak mesec si panično meriš bt, odčtevaš dneve, čekiraš z O lističi, kdaj bo ovulacija. Vsak mesec imaš neke čudne znake. Enkrat ti je ful slabo, bolijo joške. Vse to ti da misliti “ mogoče sem noseča ”. Minus test te spravi na realna tla. Potem spet drugič ti zamuja 51 dni, narediš test, ki pokaže minus. Potem prebereš na spletu, da so katere zanosile pozno pred pričetkom M in, da je mogoče premalo hormona v telesu, da bi pokazal, da si N. Od živcev in čakanja pokličeš G in če imaš dobro, te sprejme v zelo kratkem času. Živčna si, pregleda te in 5 minut po pregledu začneš krvavet.
Včasih je prav vojna s to TEČKO. Ona si zmišljuje nemogoče dneve, nemogoče bolečine, nemogoče znake !
Skratka, skozi vse te začetniške variante sem sama šla in ko berem dekleta na forumu takoj vem, kira je šele dober začela delat na dojenčku. Zdaj po 4 letih mi gre iskreno kar malo na k****, ko preberem stavek kot “ 3 mesece se trudiva, pa še nisva noseča. kako je to mogoče ? ”. Tukaj bi se vstavila in rekla, da se strinjam z ginekologinjo Petro Meglič, ki je v enem izmed svojih člankov napisala “ Ženske prihajajo v ordinacijo in mislijo, da se otroka naroča kot se naročajo “avtomobili”. Planirajo kdaj morajo zanositi “ Ne oktobra ne, ker nočem imeti tistega horoskopa ali pa Zdaj ta mesec moram zanositi, ker čez pol leta ne bom imela več službe.” Prepričana sem, da je bilo prej življenje bolj umirjeno, bolj enostavno za ženske v tem pogledu. Bilo je vse : stanovanje ali hiša, službe, denar. Ženske so imele občutek varnosti in če je bil moški pravi, potem so imele celoten paket.
Danes je skoraj nemogoče imeti otroka. Tisti, ki se srečujemo z izgubo služb in izgubo dohodka je obupno. Človek, ki ne dela, je mrtev. Ta sistem v katerem živimo in novi zakoni, ki nam jih država vsiljuje preko ustrahovane manipulacije, je za žensko, ki želi zanositi, donositi in roditi svojega otroka v TA svet, nepojemljiva. Vsi tisti, ki jih kriza že ni udarila, jih bo “zdele, zdele”, pa ne kriza sama, ampak država. Pred dvemi leti je šlo iz Slovenije 8000 mladih, lansko leto jih je šlo v prvi polovici leta že 8000. Me zanima koliko je končna številka lanskega leta.
Mlad človek, ki želi delati, ustvariti družino, graditi in živeti kar se da mogoče mirno in varno je v Sloveniji onemogočen v celoti. Ne samo iz finančne plati, ampak tudi psihične. Meni osebno se je moja lastna država zamerila v lanskem letu v celoti, čeprav moje srce še vedno pripada moji Sloveniji pa se sprašujem kakšna je ta ljubezen, ki jo dajem, vendar ne prejmem nazaj ? To ni potem ljubezen !