BREZ SLADKORJA 1 MESEC

V knjigarni v Slovenski Bistrici, kjer sva najemala stanovanje dokler, nisva našla najinega Doma, sem naletela na knjigo “I quit sugar”, od Sarah Wilson. Sprva se mi je zdelo malo smešno, pa sem jo dala kar nazaj na police, potem pa mi ni dalo miru, pa sem šla nazaj in odprla tam kjer sem nehala brat. Ker nisem mogla odložiti knjige, sem jo kupila, čeprav si raje sposojam iz knjižnice in potem kupim RES tiste NAJBOLJŠE, za katere vem, da jih bom potrebovala znova in znova.

Večino kar je bilo napisano, sem že brala in potem so bili tu in tam določeni zaključki in pogledi na katere nisem še pomislila in mi je postalo zanimivo. VEDNO, ko se kaj novega NAUČIM mi postane ZANIMIVO, drugače pa en velik dolgčas. Nisem ravno sledila programu ko pes človeku, ampak sem si ga prilagodila sebi tako, sem lahko hitro pričela z detoxom (2 dan), ko bi naj po knjigi to se pričelo en teden po uvajanju in razmišljanju. Jaz sem se odločila in to to začela.

Filozofija je bila, da ne ješ sladkorja. Če te kar naprej prijema po vsaki jedi, da moraš nekaj sladkega, da to pomeni, da si odvisen. Kaj hitro sem uvidela, da smo pravzaprav večina odvisni od sladkorja. Z sladkorjem (belim) pa je povezana tudi kandida in drugi črevesni “osebki”, ki nimajo kaj  iskati v našem telesu.

Več o vseh podatkih, ki jih je dobro vedeti preberi v članku Največja Odvisnost tega civiliziranega sveta je zaradi?

En mesec sem LEPO JEDLA beljakovine, maščobe. Veliko jogurta (veliko), sir, meso. Čim manj ogljikovih hidratov (kus kus, krompir, testenine..itd). Počutila sem se DOBRO, ko nisem jedla nič sladkega, niti v živilih, ki sem jih kupovala ni bilo nič dodanega sladkorja.

Po operaciji sem šla gor z kilami, kar mi vsekakor ni všeč. Ko sem spoznala Denisa sem bila res suha, 57kg in imam 170 cm. To zato ker se je moje življenje vrtelo okoli dela, nekaj malega hrane, ostalo pa šport in petje. Tri krat na teden (najmanj) sem plesala po 1 do 5 ur. To je bilo čudovito samsko življenje :))) No potem, pa se začneš prilagajat, pa KUHAT, pa TV gledat (prej sem pogledala mogoče en film na mesec, pa še to izbran in potegnjen iz spleta). Kar naenkrat sem pojedla tok kot on za kosilo, pa sem eno kosilo mu rekla “čaki mal, sej jest sem ženska, jest moram pojest manj, kot ti, sej ne tekmujeva kdo poje več.”Potem sva začela čisto drugače kuhat in sicer sva rekla prosa bo skupni faktor, prilogo si vsak sam naredi. On si je meso naredil na žaru, jaz pa zelenjavo ali pa kaj drugega. Sem potem držala med 60 in 62kg tako kot sem to počela že leta prej in sem se zelo redko ukvarjala z kilami. Po operaciji, po antibiotikih pa sem dobila trebušček. Naj bi se napela koža zaradi co2, potem pa sem imela 4 mesečno okrevanje, saj telo ni imelo nobene zaloge in sem samo jedla in jedla. Če dalj časa nisem, mi je postalo zelo slabo, vrtoglavica in sem že bila takoj panična. No zdaj po enem letu od operacije pa sem na 73 kg prilezla. Uf! Ni mi všeč! Nič mi ni všeč, ne trebuh, ne boki, dobr rit mi pa je všeč (moj prav:mam kej za prjet). :)) Ampak rit imam že skoz, me ne mot, ker se ne vidim nazaj. :)) Kaj pa me zelo moti je celulit. Ko hodim kar “brbota” ta celulit in zgleda, da sem fejst debela. Skratka, ni mi všeč.

Ko sem začela ta eno mesečni tretma brez sladkorja sem šla malo dol z kilami, ampak potem sem šla zopet gor zaradi STRESA. Stres je taka super beseda za doktorje. Ni treba razlagat sploh besede. Vsi vemo zakaj se gre, ko slišimo to besedo, ampak noben ne ve, kako bi se spopadal s tem STRESOM! Če bi imela obične vsakdanje razmere bi se spopadala tako, da bi šla plesat, pet, pisala v dnevnik pa še kaj, vendar ples in petje nista bila na voljo. Na voljo je bilo pisanje v dnevnik in sprehodi z psom po njivah. Decembra sem zapustila Ljubljano (moj dom) z ciljem, da kupim hišo, da uresničim moje dolgoletne SANJE in tako sva se odpravila na pot z 4-mi živalmi (pes, slepa mačka, dva dihurja). Pot je bila zares dolga in predvsem NAPORNA. Iskala sva hiše, planirala kako bi spremenila, izdelovala stroškovnik, se pogovarjala kdo bi delal (kdo bi  lahko pomagal od familije)…itd Zelo stresno in veliko emocij jeze, žalosti, razočaranja, dvomov in na koncu OBUP! V tistem največjem obupu sva našla agenta, ki naju je spravil v še večji obup, no ampak kljub temu se nisva predala in zdaj na koncu našla NAJIN DOM v kraju o katerem nisem nikoli razmišljala.

Poanta je, da lahko delaš spremembe za telo, ampak če je psiha preveč obremenjena, tudi telo ne bo zmoglo sprememb dobro sprocesirat, da bi lahko zaželjen cilj bil dosežen. Bi pa rekla, da to ni potem razlog, da nič ne probaš, ker vprašanje pri čem pa mi je ta eno mesečni projekt pomagal. Vsekakor sem se dobro počutila in bi lahko rekla, da mi je pomagal, da mi je blažil psihični stres, čeprav moji cilji niso bili vsi doseženi.

Beli sladkor je problem, glukoza ni problem, saj jo telo potrebuje. Za kakršnokoli miganje (vsakodnevno gibanje) potrebujete glukozo. V prehrambenem svetu ni NIČ ČRNO IN BELO. Tudi ni res, da na primer Banana je pa fruktoza samo, ker to ni res. Vsebuje še vitamine. Članki nas večkrat hočejo v nekaj prepričat – v njihov prav.

Edini pravi PRAV naj bi bila za posameznika njegova volja in dolga študija. Njegova volja v samo eni odločitvi in to je odgovor na vprašanje “Kaj je dobro za mene?”. Res je, da imamo vsi iste organe in naša telesa so splošno ista iz medicinskega pogleda, ampak resnica je ta, da vsak drugače odreagira, vsak potrebuje nekaj drugega več ali manj, vsi imamo različne okuse. Resnica je v tem, da so neke stvari, ki jih moramo jemati vsi, ker jih naša telesa ne proizvajajo in resnica je tudi ta, da nekatere sestavine potrebujemo več, druge manj. Če bi vsi bili isti in vsi izgledali isto, bi bilo DOLGČAS. Biti zdrav ne pomeni nujno biti suh. Nekdo je lahko suh pa je zelo bolan. Eno je notranji izgled, drugo pa v kakšnem stanju so tvoji organi. Tisto drugo mene bolj zanima, vsekakor pa me zanima tudi moj izgled,da sem si všeč, da sem všeč nekaterim drugim.

Glavni NAUK je, da skrbiš za sebe, da ti je mar za sebe, ker tako tudi kažeš, da se imaš rad. Veliko ljudi trobenclja ” love yourself that is the way” ampak noben od teh ljudi ne pove KAKO?

Skrbeti za svoje telo, za svoj um in svojo dušo je ultimativna, brezpogojna LJUBEZEN do samega SEBE. Če ti ne boš skrbela za sebe, KDO BO?Noben! Nisi več otrok, najstnik, si odrasla ženska samska ali z partnerjem (partnerko) in v vsakem primeru moraš ti poskrbeti za sebe. Seveda tisti, ki radi drugim pomagamo in se razdajamo, radi pozabimo na sebe, svoje potrebe in se moramo  kar naprej opominjati, da je treba meditirat, je treba pripravit prehranske menuje za naslednji teden, je treba raziskat zakaj se mi je zopet ekcem naredil na roki, je treba razgibavat mišice in raztegnit kosti, je treba!

Večkrat se sprašujem, ko raziskujem vzroke mojih fizičnih težav, ZAKAJ nas niso o tem poučevali v osnovni šoli ali pa srednji šoli? Skrb za svoje telo ali z drugimi besedami preventiva – kurativna je NAJBOLJ POMEMBNO. Zgodovina, geografija in druge stvari so lahko na drugem ali tretjem mestu, ampak če ne znamo poskrbeti za svoje telo, se takole lovimo z prebiranjem knjig in člankov, ko bi lahko VSE TO VEDELI že in bi USTVARJALI nove ASPEKTE. Najbolj od vseh zdravstveno zavednih na tem planetu bi naj bili Japonci in Kitajci. Jaz bi zraven še dala Indijance in vse tiste Evropejce, ki so imeli priložnost se učiti od svojih babic in dedkov, ki so še vedli kako in kaj je treba. Ja vem, ajurveda, ampak ko greš v Indijo, mrtvaki ležijo na ulicah in jih vsako jutro pobirajo. Žal to ni odraz zdrave države, ki skrbi za svoje ljudi. Res je, da naj bi se začelo “vse” v Indiji, ampak tam zdaj, ni čarobno kot bi moralo biti.

Moji babi ni od bio odpadkov ostalo praktično nič pri kuhariji, prav vse je znala uporabiti drugje. Na primer kura je dobila jajce. Rumenjak in beljak je porabila za kuharijo, lupino je nesla nazaj k kuram.