NI JE KEMIJE NA TEM SVETU IN NI GA DNARJA NA TEM SVETU, DA BI SVOBODNO IZPOSTAVLJALA SVOJE DRAGOCENO TELO KAKRŠNIMKOLI NADALJNIM KEMIJSKIM POIZKUSOM MEDICINE!
NE!
NA PRVEM MESTU JE MOJE TELO!
Brez telesa ne morem živeti, sem samo duša in biti zaprta med štirimi stenami, v slabostih, nesposobna funkcionirat in karkoli ustvarjat…Ali je vredno? Za mene je več vredno moje Telo kot pa fikcijski otrok.
Seveda se s tem mnogo deklet in žensk ne bo strinjalo in doumela sem, da je lažje iti na 2,3,6,8 poizkus če nimaš Hiperstimulacije. To je vsekakor zelo tehten razlog. Če to odmislim in prištejem, da bi me mogoče drugič dali v narkozo pri punkciji, potem celoten postopek ni tak bav bav in se ga da preživet in ne samo preživet…nekaterim je to mogoče ne ravno sa levom rukom, ampak je sredinska pot.
Ko sem povedala različnim ljudem, da ne grem več v number 2 probo so me skoraj vsi začudeno vprašali Zakaj? V smislu sej Medicina ti je edina opcija. To je v resnici ena velika LAŽ, ker medicina je ena majhna opcija in MNOGO MNOGO MNOGO je žensk, ki ni NIKOLI zanosilo preko teh super druper postopkov. O tem noben ne govori, vsi govorijo o USPEHIH. Seveda je to logično, ker si vse želimo TISTEGA rezultata, ampak dejansko IVF ni baš uspešen. In dejansko je tako, da od 100-ih negativnih je ena noseča in potem ti vsi govorijo te štorijo, kako je šlo drugič in 6-ič in je zanosila. Kaj pa vse tiste, ko so šle 10krat pa je bilo negativno? TISTE ženske se od žalosti zakopljejo v en svoj svet v katerega nobenga ne spustijo, ker so tako žalostne in tako jih boli, da enostavno ODPOVEJO. A si želim to postat? Ne.
V tem procesu je veliko ČE-jev….Jaz sem razmišljala, da bi drugič probala se pozdravit od kemije in potem it na zamrznjenčka, ampak seveda tudi tam je kemija (lahko ni, ampak jaz imam dolge cikle in neredne menstre in brez kemije tako ne bi nič opravli). Pri zamrznjenčkih pa je tudi cel kup težav od tega ali bo preživel do določenega dne, ali se bo pravilno zamrznil in ali bo preživel, ko ga odmrznejo…skratka spet ČE bo to, ČE bo ono..bla bla bla
DOST!
Men se je nabral teh če-jev…pa če bom probala A…pa če bom probala B…pa če bom probala C…Ta dnevnik je dokaz kaj sem vse probala in zdaj sem tudi probala še IVF in zdaj imam DOST tega SRANJA!
Pride ČAS, ko si moraš rečt:” Ne gre! Ne bom več silila z glavo skozi zid, ne bom več samo za tega otroka živela, ne bo to moj center, ne bo to moj cilj, ne bo to moj smisel VEČ!” Govorimo o želji in govorimo fikcijskem otroku, ki ga ni tukaj. Lahko je morda v dušnem stanju, ampak kaj to pomaga, če nima telesa?
TEŽKO je rečt DOVOLJ JE. Kar nekaj sem jih spoznala in ene gredo tako daleč, da se potem kregajo vsak dan z partnerji; da se razidejo z njimi; da se njihova življenja razderejo ne na pol ampak na tisoč koščkov. Kar nekaj jih je, ki ostanejo SAME, brez partnerja, brez skupnega doma, brez službe. Ali je VREDNO?
Ne glede na to kako je močna želja, mora nekje biti MEJA. Tako kot otroci rabijo mejo, da se počutijo varne in ljubljene, tako tudi me rabimo mejo,da vemo kdo smo in kaj zmoremo.
7 let sem posvetila temu cilju in nadvse sem hvaležna za teh 13 dni z celico. Čeprav je bilo zelo naporno, sem srečna, da sem imela priložnost (izborila priložnost) preživeti ta čas z njo. Kljub temu, da je bilo kratko, pa so bili tisti trenutki, ko sem bila pri sebi in držala roko na trebuhu, srečni.
PO NEKAJ DNEVIH JOKANJA IN POGOVARJANJA Z BOGOM:
Spoznala sem, da včasih tako močno ljubimo svoje otroke, da jih ne moremo izpustiti….čeprav je minilo več let ali morda več življenj. Vedno se čutimo odgovorne, da moramo poskrbeti za njihovo dobrobit, da so varni, da so ljubljeni, da so sprejeti in ne uspe nam to vedno, ker od neke starosti naprej hočejo biti samostojni in samosvoji in hočejo stvari početi po svoje in se nam dokazati. Težko jih je gledat, ko delajo napake in nadvse težko, ko so te napake usodne.
Ampak tako pač je, da so BOŽJI DAR, ki ga prejmemo v skrb za določen čas, vendar v Ljubezen do konca naših dni. Upamo in se borimo, da jih učimo prav, da prevzemajo odgovornost na sebe, da se izražajo, da vedo kaj je prav in kaj ne, da vedno iščejo resnico in predvsem, da so si zvesti..sami sebi in svoji božji nalogi v tem svetu (delat dobro za sebe in dobro za ljudi, pomagat drugim).
Ko rečem Božji, ne mislim nobene vere, mislim stvaritelja, ki nas je ustvaril…mislim vibracije ljubezni, odpuščanja, veselja in itd.
In tako je prišlo, da je bolečina v mojem srcu, ampak hkrati sem spustila vse bregove in vse reke. Ne iščem več razlogov zakaj.
Iščem nove poti za sebe, ker sem tega vredna in ker se ljubim in ker sem tukaj z nalogo za katero rabim čas, da jo realiziram in upam in želim, da nekje na poti ustvarjanja bova z dragim blagoslovljena z otrokom. Kdaj in kako zdaj več ni važno, niti ni važno ali se to bo zgodilo ali ne.
Zdaj je važna samo ena OSEBA in to sem jaz!