Najmanj boleč del v celotnem procesu. Sej tega sem se zavedala, ampak mene je bilo TAKO STRAH, ko sem čakala v garderobi. Še huje kot pred punkcijo. Od mene je tekel švic dol, kot da bi tekla ali pa delala ne vem kake naporne fitness vaje, vendar sem v resnici samo sedela in pila vodo.
Čakala sem na transfer že od rane 6 ure, ko so me zbudili na oddelku in merili trebuh in me tehtali in itd. Ko je končno zazvonil telefon je prišla zdravnica na oddelek in sosednji pacientki Š. rekla da bosta zdaj opravili transfer, ko pa je stopila do mene, pa je rekla, da nič ne ve, da naj bi bil transfer za mene.
Zopet sem zavila z očmi, ker tega zajebavanja kar ni in ni bilo konec. Sploh se nisem pustila več pregovarjat, samo sestro sem poklicala in ji naročila, da naj prinese mojo kartoteko, ker vem, da je zdravnica x napisala v kartoteko vso potrebno. Ko je ta druga zdravnica vidla jo je še klicala..double check. Skratka…sem prejela dovoljenje, da lahko grem dol na transfer.
WOW!
Pacientka Š je bila noter 15 minut in sem se začela bat zakaj tako dolgo, ampak sem si potem mislila, da najbrž delajo še UV glede na to, da so jo zašuštral pri punkciji.
Ko je prišla zdravnica ven je rekla, da ne bova imeli zdaj transferja, ker celica ni pripravljena in jaz sem ZOPET zavila z očmi. Pa sej človeku se zmeša! Potem pa je rekla, da bo potrebno čakat 45 minut.
Skratka, ko sem končno prišla na vrsto, mi niso naredili uv, kar bi bilo PRIPOROČLJIVO, ampak me je zdravnica pripravila tako kot te pri brisu. Sestra iz laboratorija je prišla in vprašala kako se pišem, pogledana na osebni dokument in potem so mi vstavili celico. Ura je bila 11.20 dopoldne. Bil je to poseben trenutek za mene…trenutek Sreče!
Ko sem prišla iz operacijske (na hodniku me je čakala mami) sem šla direkt na hodnik in sva se z mami objeli. Res sem bila SREČNA! Preoblekla sem se, potem pa sem poslušala še neke napotke od sestre…če začnete krvavet, ne rabite hodit na krvni test…vsak dan 3x si morate vaginalno vstavljati progesteron kapsule…potem pa sva šli domov.