Zelo slabo sem spala. Napad živčnosti in bolečine. Nobena poza ni bila ok. Spala sem nekje 5 ur samo. Moj je povabil svojo družino na pisanko. Prišla je tudi moja mama. Moji starši so ločeni in moj oče ne praznuje praznika. Moja stran družine ni krščanska. Krščena sta bila moja babi in dedi, vendar ko sem poslušala zgodbe it leta 1930 in kasneje, je tudi mene minila vera. Ne glede na cerkev, ločim vero in cerkev in vsak razlog, da se DRUŽINA zbere in pokramlja je DOBER !
Jaz letos nisem bila v stanju participirat, kljub temu, da sem si želela, da bi skupaj praznovali, a sem za mizo zdržala celih 5 minut, potem pa odšla v svoje sobane, kjer mi je bolečine povzročal mehak jogi ob katerem sem zgubljala živce. Za praznike sva planirala res lepe dneve na Štajerskem, vendar sva vse to odložila zaradi operacije. Res rabiva dopust, da si odpočijeva od vseh skrbi, a nekako ne prideva do oddiha. To se nama je zdaj zgodilo že drugič.
Cel čas praznovanja nisem prav zatisnila oči, bolečine pa sem imela hude in nalgesin 500 ni prijel, zato sem vzela še enega, potem pa me je zadelo in mislim, da sem zaspala. Jaz sem raje zadeta, pa da počivam, kot pa pri sebi in se bojujem s temi bolečinami. Ob koncu so se vsi prišli poslovit od mene, mi talali poljube na lica, me bodrili z besedami, me karali, da ne smem jemati 2 nalgesinov – da če me tako boli, da moram takoj v bolnico…itd
Seveda se nisem strinjala s tem, ker tlak je bil ok, temperature ni bilo, lulala sem ogromno, kakala pa 4 krat tisti dan in pojedla vse kar sem dobila. In za mene so te podatki bili pozitivni – telo deluje kot mora. Seveda pa mimo bolečin ne moremo iti pri taki operaciji. To pač paše zraven. Tudi sama sem se spraševala zakaj so mi dali nalgesin, ker res ni bog ve kaj za ena tabletka. Včasih sem pojedla 9 nalgesinov po 250 g, pa je še bila bolečina pri M. Skratka….Malo je bilo izkazane skrbi, malo pa pač pametovanja.
Ko so odšli je Denis prišel k meni in sva se pogovarjala o vsem. Jaz z zaprtimi očmi, ker nisem mogla gledat od utrujenosti. Neverjetno kako GLAVA vedno dela, ne glede na to kako utrujen si in vse opaziš in vse te večinoma moti, ker ni po tvoje oz. ker ni prilagojeno tvojim trenutnim potrebam. Koker sem si želela praznovati skupaj z obema družinama, pa si hkrati tudi nisem, ker nisem bila v stanju. Od praznovanja nisem imela ničesar. Samo slišala sem kako nisem tam za mizo, ko so sedeli in se smejali, jaz pa v postelji. Poleg tega je Denis vsak dan nekaj delal in se nisva niti nič kaj podružila, jaz pa sem spala, jedla in spala. Mislila sem, da bova na nedeljo kaj skupaj, glede na sonce, pa mogoče naredim par korakov vzunaj do klopce. SKratka, da bova skupaj. Ampak on si je drugače predstavljal praznovanje, tako kot si ga praktično vsako leto isto v okviru družine. Saj to je zelo lepo in spoštujem, ampak treba se je prilagodit tudi spremenjenim situacijam.
Potem sem tudi jokala od vseh teh bolečin, ker jih imam že čez glavo in bi rada, da je že mimo vse. Rada bi vstala in šla ven na sprehod, si skuhala kosilo, bila aktivna kot znam biti. Tako pa v takem stanju je vsak korak 10.000 krat težji in ko gledaš druge kako se obračajo avtomatsko “ jakna, vrečka, denarnica, čevlje oblečt”. Cak, cak, cak ! Takrat res vidiš kako samoumevno jemljemo v resnici naše telo, da dela za nas, boljše kot ura in tudi kako hitri smo v vsakodnevnih, ponavljajočih opravilih. Nekako sem spoznala kako je babici, ko ne more več, kako jo vse živcira, ker je že po karakterju tečne sorte, ampak seveda v njeni starosti še toliko bolj vse, ker ne more več sama in to te tudi psihično ugonoblja – dejstvo, da nisi več samostojen ! Bi pa rad bil !
Ponavljala sem si, kar naprej, da bo boljše, ker v mojih letih in pri tej operaciji, res bo boljše ! Ko pa si enkrat star, pa ne bo več boljše, ampak slabše in težje.
Denis mi je dal tabletko z vsemi vitamini in minerali in potem še tako močno cedevito. V pol ure me je toliko dvignilo, da sem priskakljala do druge postelje, kjer mi je uspelo se nekako na bogu namestit in sva si ogledala nek video na facebook in potem še film. Video je prikazoval dva učitelja v razredu, ki kažeta kako ne moremo razbiti betona z sekiro. Prvi učitelj se je vlegel na tla. Na trebuh si je dal dve kocki betona, zavaroval glavo. Drugi pa je imel sekiro v roki. Demonstracija je prikazana v slow motion. Kako je sekira samo z manjšim delom priletela v betonsko kocko in potem dol proti hlačam drugega učitelja in direktno v lulija.
Jaz sem se tako začela SMEJAT. Solze so mi vrele iz oči, čisto sem se usločila v embrijo, ker me je tako bolelo, ko sem se smejala. Denis je ponavljal:” No pa je še tamali.” Jaz sem ga mogla rotit, da naj neha govort in neha predvajat video, ker me tako boli. Ampak še naprej sem se smejala in smejala. Mislila sem si “ Toti amerikanci so pa res zabiti. Glavo si zaščiti, spodnjega dela pa ne.Only possible in amerika.”
Potem sva gledala komedijo. Tam sem se zopet smejala. Taki dobri štosi. Že ZELO DOLGO se nisem tako smejala in že zelo dolgo ni bilo ničesar v resnici smešno. To ko gledam na youtube videje in filme, se mi zdi, da vsi hočejo biti smešni, ampak niso. Men delujejo bolj zabiti, kot pa smešni.
Končno sem se počutila NORMALNO in tudi Denis se je sprostil in sva končno dobila zopet tisti občutek MIDVA SKUPAJ.
Naslednji dan ( ponedeljek )
Uf to pa je bila razlika. Takoj zjutraj sem vzela multivitaminsko tableto in potem cedevito, nekaj pojedla in sem se res začela počutit bolj normalno. Celoten dan sem zdržala pokonci, s tem, da sem popoldne šla malo počivat in zelo me je zeblo. Nisem pa zaspala. Bolj sem šla zaradi rane počivat. Bila sem prvi dan vzunaj na sončku in sprehodila sem se do avta. Z Denisom sva šla skupaj do hoferja. Tam sem se malo vežbala v hoji po travi kolikor sem zmogla. Hitro sem se zadihala. Vsak par korakov je bil napor za mene.
Denis mi je skuhal kosilo za 4 dni, ker je vedel, da bo v torek odšel delat v gostilno od 9 do 17.00 ure.
Zvečer pa sem gledala film na televiziji in sedela na leseni deski, čez pa povšter. Na mehkem nikakor ne morem, ker me boli. Par krat sem vstala vmes in me je rit res bolela, ampak drugače ni šlo, če sem hotela biti v dnevni in v družbi.
Ponoči pa sem začutila, da sem ZMAGALA. Res super občutek.