Oba dneva zelo podobna. Zjutraj ob 8.00 zbudila popolnoma prešficana, do riti dol. Stuširala, nekaj pojedla, vzela tableto proti bolečinam in odšla nazaj spat. Ob 15.00 uri zbudila zopet popolnoma prešficana, pojedla kosilo, malo hodila po stanovanju. Družbo mi je do 23.00 zvečer delal moj dragi. Vmes je prišel me obiskat še moj oče. Skoz sem pila nesladkan čaj, voda mi gre sedaj veliko težje, čeprav pijem drugače skoz vodo. Ob vsaki mali lakoti takoj pojem nekaj, ker sproti toliko energije zgubljam, da moram jo skoz nadomeščat.
Zelo sem pogrešala že mojo muco Pino in jo je Denis pripeljal k meni, da sva se malo igrali. Nato je zaspala pri mojih nogah.
Ponoči je bilo obupno, ker sem se zbudila popolnoma prešficana ob 2 zjutri, potem še ob 4 zjutri in ob 6 zjutri so me zbudili sosedje z nenehnim zbijanjem, ki ni ponehal do 12.00 ure, ko sem popolnoma znorela in sem klicala Denisa, da me pride iskat in me pelje domov. V tem času sem sedaj spala v babičinem stanovanju, ki je bil prost in je veljal za mirnega. V našem bloku pa so napisali sosedje, da bodo od ponedeljka naprej zbijali. Nisem zatisnila niti očesa in ko sem prišla domov sem nekaj pojedla, potem pa odšla spat. Spala sem 2 uri in zopet zbudila prešficana in lačna. Sanje sem imela grozne, pa tudi na splošno sem bila zadeta od močnih tablet, nespanja, bolečin in sem začela že “bablati”. Po hrani sem zopet odšla spat in ko sem se zbudila sem šla pod tuš, sedaj pa sedim v dnevni in pišem blog, da se počutim vsaj malo normalno in čakam na hrano, ker sem že zopet zelo lačna.
Tole okrevanje je zelo naporno! Boli me tukaj kjer je bil tumor. Praktično me žge skoz in kakor ni tablete, so bolečine nemogoče. Ko pa vzamem tablete, pa mi udari tudi na živce, bolečine pa so omiljene.
Moj naslednji podvig bo ležanje na kavču, ker ne vem kako bom ležala, da me bo čim manj bolelo.
Držte pesti, da čim preje mine tole stanje, ker me že prav ubija. Rada bi bila brez bolečin, šla ven na sprehod v naravo, počela kaj, ustvarjala…itd