Termin za krvni je bil ravno na mamin rojstni dan in zopet je bila priložnost za Veselje. Ko sem prišla domov sem bila zelo zjebana in bolnice, od nespanja od premalo hrane. VELIKO sem jedla…res VELIKO. Nikol v življenju še nisem TOLIKO JEDLA. Nekje po 5 dneh sem začela velikokrat hoditi na wc in sem zgubljala veliko vode in moj trebuh se je začel manjšat, kar je bilo res super.
Na splošno sem bila konstantno utrujena, konstantno slabo. Ko sem vstala in hodila mi se je večkrat vrtelo. Postala sem ujetnica v lastnem domu, saj nisem bila sposobna nikamor iti. Še pohod od dnevne do wc-ja je postal podvig. Te hormoni so me strašno zdelovali. Bila sem v stiku z dvema, ki sem ju spoznala, pa prva ni imela nobenih takih težkih znakov. Jaz nisem razumela zakaj je meni tako težko kar naprej.
En dan sem se odločila, da grem v trgovino po hrano, pa sem mislila, da bom padla skupi od slabosti, ko sem hodila do blagajne. Komaj sem se privlekla v avta, tam pa sem si dala stol čisto nazaj, da sem bila v bolj ležečem stanju. Kar naprej se je ponavljalo isto: Nisem mogla ne sedet, ne stat. Vse kar sem lahko je bilo ležanje.
Ko sem prišla domov iz trgovine sem čez uro dobila take bolečine v trebuhu in maternici, da sem mislila, da bom znorela. Vzela nisem nobene tablete. Nikol v tem procesu nisem vzela nobene protibolečinske tablete, saj sem vedno hotela vedeti pri čem in nisem hotela ogrožati celice. Vsakič, ko sem tako hotela hoditi se mi je prvo začelo vrteti, potem pa sem za kazen takoj dobila bolečine in zlezla skupaj. Edina varijanta je bila, da sem LEŽALA.
Oh my god, koliko filmov sem pogledala. Ene sem gledala z obema očesoma, ene z enim, druge z nobenim. Pogosto sem imela družbo obeh mačk. Neznansko hudo mi je bilo, ko nisem mogla videt mojih dihurjev in moje psičke. Bila sem popolnoma nezmožna skrbet za njih in potem vidiš kako je, ko ni šefice. KAOS!
Iskala sem informacije o hiperstimulaciji in bila sem dokaj zmedena. Zelo težko sem brala. Koncentracija je bila na nuli. Prebrala sem 3 stavke pa potem nisem več vedla zakaj se gre. Čisto sem bila odsotna in to mi sploh ni bilo všeč. Rada imam stvari v svojih rokah, da imam vsaj nek občutek kontrole. V tem stanju nisem vedla kaj bo čez 1 minuto, kaj šele 5 minut.
Poklicala me je mama in oče skoraj vsak dan in tako sem bila utrujena, ko smo nehali govort. Začenjala sem razumet babico, ko pravi ” ne morem več govort, sem tako utrujena.”
Bilo pa mi je tudi zelo hudo, ker sem bila tako osameljena. Preseljena sva v nov kraj in tukaj ne poznam nobene prijateljice, da bi prišla in mi delala družbo. Dragi pa dela cele dneve v hotelu, ker v kuhinji se vedno gara in podaljšuje. Kar naprej sem ga čakala in čakala in včasih mi je bilo zares hudo, da sem sama med štirimi stenami in ne morem se zaposlit z ničemur, ne morem sedet, ne morem stat, ne morem do živali, ne morem v trgovino…blah!!!
Ni bilo težko čakati 14 dni. Na momente sem se počutila res nosečo in bil je to MAGIČNI OBČUTEK. Hvaležna sem za vse te mini trenutke, ki sem jih doživela v tem času.
Na koncu sem ugotovila, da so vsi te super znaki, znaki HIPERSTIMULACIJE in da nimajo popolnoma nobene veze z TRANSFERJEM! In pol sem bila spet jezna,da noben od vseh različnih zdravnikov ni poskrbel za mene.