Nisem se nič boljše počutila. Bila sem kar naprej izčrpana in imela sem bolečine. Vse to tisto branje “že po 7 dneh sem bila super” žal za mene ni veljalo, še zdaleč ne. Prvih sedem dni sem samo spala, jedla in cel dnevni podvig je bil, da sem uspela priti do wc-ja ukrivljena ko ena stara baka, ki ima močno poškodovano hrbtenico.
Odšla sem nazaj, na pregled 17 dan. Na srečo je bila moja kirurginja v bližini in me je pogledala ter povedala, da bom mogla ostati noter. Na rani se mi je naredil strdek krvi oz. drugače povedano Hematom. Če ne bodo takoj rešili, se lahko zagnoji in bo potrebna ponovna operacija. Tam sem bila praktično samo z torbico in tja me je pripeljala Mama. Res sem bila v šoku, ko sem zvedla, da bom mogla ostati.
“Oh, ne zopet bolnica, metuljček na roki, igle, kri, postelja, okno”. Tudi ata in Denis sta bila šokirana, malo da ne sem se kar zjokala, ko sem morala ostata. Bil je petek in ostala sem v bolnici čez vikend in plan je bil do torka. Petek sem spoznala novo prijateljico Majo, s katero sva sedaj dosti na liniji( zanosila je že mesec po operaciji.imela samo pregrado.donosila zdravo deklico marec 2016). Imela je lažjo laparoskopijo in ona je že veselo 2 uri po operaciji tipkala mobi, pošiljala smse in čvekala. Jaz sem 2 uri po operaciji bila koma. Če se prav spomnem, je rekla, da je imela pregrado. No, nič hujšega.
Veliko sva se pogovorjali, ko so pripeljali še tretjo pacientko in smo se potem še z njo pogovarjale. Kasneje pa je prišla še četrtka pacientka, vendar je ta očitno imela hujši poseg, ker je samo spala in smrčala od popoldneva do pozno ponoči, ko se je prebudila in potem zopet nazaj spanje. Zjutraj sem jo videla na zajtrku in je bila čisto boga. Revca. Kaj moramo ženske vse skozi dat, kaj?
Soboto je Maja odšla domov in ostala sem sama. Premestili so me na UKC. Tam pa se je začela moja nočna mora. Premestili so me v sobo z dvema starejšima pacientkama, ki sta bili operirani na raku. Zelo je smrdelo v sobi. Edino kar je bilo pozitivno je bilo to, da sem ležala ob oknu in lahko gledala ven. Na začetku sem še imela dobre občutke, vendar pa sem iz ure v uro spoznavala Sestro, ki je vodila celoten oddelek in ta je bila od Vraga. Dobesedno. Bilo je kot v ujetništvu. Pogovarjala sem se z drugimi pacientkami po sobah in vse so trpele pod njeno komando.Ponoči nisem popolnoma nič spala, ker sta obe smrčali tako glasno, da nisem mogla zaspati. Odšla sem na hodnik in ležala tam. Ker sem predvidela to težavo že prej, sem prosila sestro,da me prestavi, vendar ni hotela. Na hodniku ponoči je prišla do mene druga sestra iz intenzivnega oddelka in sem ji povedala, vendar je bila brez moči, da bi karkoli spremenila. Naslednji dan sem zopet lepo prosila sestro, da bi iz sobote na nedeljo prespala v drugi sobi, vendar zopet ni pustila. Bila sem tako utrujena. Dobivala sem kar naprej kemijo na vsake par ur in to me je zelo ubijalo. Tudi ta kemija, ki sem jo dobivala na Ukc sem dobila občutek, da je drugačna, potem me je spreletelo, da mi hočejo še škodovati. Bila sem utrujena, počutila sem se kot v dobesednem zaporu, čisto sama, z bolečinami. Groza! Ker se nisem pustila Sestri, sem kar naprej vztrajala, ta pa me je potem pred vsemi na hodniku zmerjala in žalila. Človek res lahko umre v takih pogojih, sej ni čudno! Ker se ji nisem pustila, ker toliko izkušenj pa sem sedaj že imela v življenju, da SE NE PUSTIM VEČ, je vidla, da se me mora znebiti čim preje, ker ona lahko vodi oddelek samo pacientov, ki so podrejeni in tiho. Govorila je z dežurnim zdravnikom in mu rekla “ ta pacientka prejema premočne vsebine kemije, sem prepričana, da se je ta hematom že izboljšal “ (nekaj med temi vrsticami ). Ta se je pustil prepričati in vzeli so mi kri. Kar naenkrat je prišlo upanje, da me izpustijo že v nedeljo iz UKC-ja. Po težkem, težkem čakanju in štetju ur, so prišli izvidi krvi OK in sestra je insistirala, da grem že danes VEN.
Ko mi je sporočila, da lahko grem, sem dobesedno tekla ven,oblečena v cote od bolnice. Moja obleka, ki sem jo imela oblečeno v petek je ostala v stari bolnici in sem jo tako šla iskat naslednji dan. Dežurni zdravnik mi je predpisal antibiotike.
To pa je že druga štorija…