Tako sem zajadrala v 7.leto delanja na otročku. Kdo bi si mislil?Jaz že ne. VSEEEE moje prijateljice, Znanke in Ženske, ki jih ne poznam NOSEČE in rodile Zdrave Novorojenčke. Kaj pa jaz? En velik NIČ. Sem na točki od katere ni povrnitve. Ni to faza Obupa, to je več kot obup, to je Zlom ali še boljša beseda Praznina. To je, ko vztrajno prosjačiš človeka za hrano..50 krat..pa te vedno pogleda grdo in gre mimo. To je kot iskanje službe v tej dobi…redne službe z plačanimi prispevki ( če sem sarkastična). To je ko te tip prevara ta 6ič in se ti ta milijontič zlaže in potem dobr veš kaj moraš narest. Mogoče prej nisi bila sigurna, si se slepila in UPALA, da se bo spremenil in zagovarjala ga in potem na neki točki NE MOREŠ več tega počet in enostavno veš, da moraš pobrat svoje cote, vzet psa, poklicat frendo ali pa stare in se odpeljat z avtom in sam ODDITI. Zato ker je vsaka beseda še in vsak pogled je PREVEČ in nima več smisla, ker NIČ ne bo več spremenilo.
Jaz sem napisala pismo mojim otroškim drušam, da se poslavljam, da jest sem dala od SEBE VSE,pomoje več kot katera koli ženska na mojem mestu, in da NEKAJ ne štima in da nimam očitno VPLIVA nad tem. Jaz sem hvaležna za to surovo pot po kateri sem hodila v imenu Otroka in NIČ ne bi spremenila. Če te poti ne bi bilo, tudi jaz ne bi počela kar počnem sedaj. Ne bi prečistila pol toliko stvari kot sem jih, ne bi šla skozi poste in klistirje, ne bi se toliko naučila, prebrala, prebedela v knjižnici.
Na neki točki sem si rekla, da dajem vsemu temu prevelik pomen, da bi mogla bolj u easy. Mogoče je to prava pot? In potem sem resnično spustila mnogo, mnogo in ratalo mi je vseeno, ampak tist globoko, globoko v meni, vibrira in to, kot sem se pogovarjala z ženskami, ki niso mogle nikoli zanositi in postati Matere, te vedno “jebe”. Vedno ti je hudo, ko se spomneš.Vedno te stiska, ko vidiš druge prijateljice z dojenčki, pa tut če ne pokažeš, te potem v avtu zvija, ko se odpelješ proti domu od nje. To je program v nas, ki ga je Boginja nastavila z pomočjo Matere Narave. To je ženska Naloga in nekako se v tej družbi določamo na podlagi tega ali smo ali nismo Matere, vendar je Ženska bolj kompleksno bitje, kot biti Matera, lahko pa da je ta vloga najslajša in najbolj pisana ženski na kožo. To težko komentiram, ker nisem Mama in ne ni nikoli isto, če delaš z otroci kot vzgojitelj. Mama je le ena, ona pobere vse tisto najlepše, kar otrok špara v vrtcu za njo in za očeta. Jaz imam rada otroke zelo in tudi otroci imajo radi mene, vendar ta Ljubezen ni nikoli ista kot pa je med Materjo in njenim Otrokom, je pa vsekakor velik podporni člen vsaki Družini.
Iskreno ne vem več kaj si naj mislim na vprašanje Zakaj še zdaj, po vseh teh letih, po vsem tem vloženem delu, nisem Mama?
Najdla sem blog para, ki je v podobni situaciji, pri njima dvema 10 let trudenja na otročku in ona je napisala nekaj v teh besedah:” Deset let je tu. Ne vem koliko Ivf postopkov, kemij v mojem telesu, počutim se slabo od te kemije in razmišljam, da bom naredila en daljši, močni Detox, da pridem k sebi, kot sem bila pred vsemi temi postopki. Zapravila sva mnogo denarja in kredit še odplačujeva. Ne bom se več spraševala Zakaj jaz ne? Dovolj imam vsega! Počutim se kot, da bi hodila v srednjo šolo in prišla do 4 letnika in ko bi bila podelitev diplom je jaz ne bi dobila, vsi ostali pa. In tako 3 leta zapored.Ne grem se več, to je ena velika zajebancija. Zdaj si bom vzela čas za sebe in začela razmišljat o tem kaj bom počela v življenju.Mislila sem, da bom imela otroke in z njimi je toliko dela, čas leti.Zdaj pa jih očitno ne bom imela, do posvojitve pa nama ni.Kaj naj počnem, da se bom razveselila?Kaj naj počnem, da mi bo osmililo moje življenje, moj vsak dan?To je to o čemer premišljujem zdaj.Ob sebi imam čudovitega moškega in sem hvaležna Bogu, da ga imam.On je moja skala.Imava čudovit odnos in očitno bo to moralo biti dovolj.”
Ob teh njenih besedah sem se globoko zamislila. Mogoče tako kot je MORA BITI. Mogoče je tako PRAV in ravno to je RAVNOVESJE. Ni fer, ampak kaj je fer v tem svetu? Nekatere lahko zanosijo, če vzunaj pada sneg ali če je vojna, nema veze. Lahko zanosijo z tujcem, katerega ime ne poznajo. Nekatere se malo pomatrajo, 2 leti pa rata. Nekatere se malo bolj pomatrajo z umetnimi oploditvami in upajo, da bodo otroci zdravi, nekatere pa se pomatramo in ostanemo praznih rok. In nekje na drugi strani planeta čakajo otroci, zaprti v sirotičnicah. Oni ČAKAJO. Na koga? Na Mater, na Očeta. Nimajo staršev in nimajo toplega doma. Midva imava topel dom in manjka nama Božje Darilo, ker otroci so mali Bogovi in Boginje. Naši Učitelji…:)
Ko tako pomislim, ne nisem ostala praznik rok. Res nisem dobila tistega kar si v Srcu želim, ampak Najdla sem SEBE, svoje spretnosti, svoje sposobnosti, svoje potenciale, ki sem se jih naučila in ki so mi bili dani v Zibelko. Lahko bi rekla, da so Bogovi bolj vedeli kaj potrebujem in so mi mene DALI.
Moje življenje ni enostavno. Močne preizkušnje, težke preizkušnje sem prejela že od vsega začetka, ko sem prijokala na ta svet v tem življenju in vse to je treba predelat, se soočit, oprostit, sprejet in Razumet. To je naporno delo, ki je odraz čiste Ljubezni do samega sebe. ČAS rabiš in Vztrajen moraš biti, neomajen na svoji poti. Ko vidiš Zlo, ga moraš udarit po glavi in rečt:”Ne, dovolj je bilo. Oddidi iz mojega življenja.” Tisti, ki se ne morejo soočiti, niso šibki, vendar so prepričani, da nimajo Poguma in ne Moči.Vsak ima v sebi Moč, svojo Moč. Samo mora si jo dopustiti na plan, dokler jo tišiš dol in kričiš, ” ne morem, ne morem “, se NE SPREMENI nič. Vsak ima svojo moč in tisti ki pravi, da je nima, verjame v Laž in ne prepozna Resnice.
Tako kot je moj Deda mi rekel : Bodi pogumna, močna in vztrajna, kot je bil on v taborišču med 2. svetovno vojno, v Dachau. Jaz sem lahko pogumna, močna in vztrajna in lahko sem tudi šibka, nemočna, zmedena.
Razmišljam zdaj…napenjam možgančke, da bi razumela to mojo 6,5 letno pot. hmm…Moja osebna teza je, da otrok mora biti narejen v Ljubezni, mora biti rojen v Ljubezni in vzgajan v Ljubezni. Materialne stvari ja, morajo biti in ja stanejo, vendar, če dam material na stran in povem, tisto kar je najbolj pomembno. Starša morata biti pripravljena, morata si oba želeti. Ne ni dovolj da rečeš ” jaz bi”, sej nismo v trgovini. Ženska mora biti počistiti z nasnago, ki jo nosi v nahrbtniku, mora biti Srečna, mora imeti in vzdrževati Kvaliteten odnos z partnerjem, mora imeti Varen in Topel Dom, kjer se resnično počuti Doma. Mora vedeti kdo otrok je in kaj pričakovati, kako vzgajati (različna obdobja, različne finte). To pomeni biti Pripravljena postati Mati. Ona mora biti zavedna, mora vedeti kdo je, od kje prihaja, kakšen je njen namen na tem Planetu in kakšen je njen Cilj. Kako bo sicer drugače vzgajala tega otroka, tega Sina in to Hčerko?
Kako? Tako,da ponavlja ISTE NAPAKE kot njeni Starši?Da se ni nikoli soočila sama z seboj, nikoli delala na sebi?Ne ve od kje prihaja, kaj je njen namen in živi v zmedenem svetu, kjer jo vsak zmanipulira in nategne, ko ima 5 minut cajta, ji prodaja laži, da bi dosegel ta svoje?In kaj koristi Mama, ki nima prav nobenih izkušenj z otroci in dela same napake v vzgoji otroka? Misli da, dela otrok A, ko v resnici dela D, sam ker ni nič naštudirala, se v nič poglobila, niti ne ve, da D obstaja! Tito je rekel ” uči se, uči se, uči se”, ni rekel ” bodi len, bo kak bo”. Ta pasivnost mi gre na bruhanje in to JAMRAJNE…oh my god, kok mi gre pa to na bruhanje! Jaz cenim človeka ki pride do mene in pove kaj je njegova težava in potrebuje vodstvo. To je proaktivno dejanje. Kaj je proaktivnega v jamranju in smiljenju samemu sebi, za stvari za katere obstajajo knjige, noter piše, kako moraš narest in probaš. Če ne rata, probaš še enkrat, če ni prava tehnika, bereš naprej, najdeš novo možnost rešitve in zopet probaš. Kako boš drugače našel rešitev, kot z raziskovanjem in vztrajanjem?
In tako ni konca v resnici raziskovanju, ni konca samo-spraševanju, vse za to, da bi Razumela, da bi si nekako razložila mojo lastno situacijo, ampak zdaj med tem pisanjem, so privrele nove zadeve in čutim, da je nekaj na tem, ampak bom mogla v Dnevnik zapisat preko posebne tehnike.
Po malem odkrivamo svet, vsak dan mali korak, vsak dan večje Razumevanje. Kar tako še naprej, Pogumno, Močno in Vztrajno :))
p.s.Očitno to ni konec, kot sem zapisala zgoraj v naslovu, očitno je to nov začetek.