Najhuje v vsem tem procesu pa so bili Antibiotiki. Ko sem jih vzela, sem dobila Napad. Bilo je GROZLJIVO. Počutila sem se, kot da ne morem več dihat, da se dušim, potem sem začela hitro dihat, kot da bi hlipala za zrakom in pulz se mi je pospešu tako visoko, da ga aparat za merjenje pritiska ni mogu niti zmerit. Začelo se je tako, da sem vzela tableto, že prej pa mi je bilo slabo in utrujena sem bila. Kar naenkrat sem se tako slabo počutila, da sem šla ležat, ker ponavadi ko mi cukr pade ( oz. tisti občutek ) grem ležat. Ležala sem par minut je bilo vedno slabše. Nato sem se vsedla, v tistem pa je prišel tak pritisk v želodec, potem pa iz želodca ( sem prav čutila kako se dviga ) po pljučih gor, skozi grlo in v možgane in je bilo tako kot, da mi je nekaj eksplodiralo v glavi. Začela sem kričat, ker sem se tako vstrašila. Nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. Alergična sem na penicilin, da ne govorim, da vsi te antibiotiki, imajo lahko tudi smrten odziv ali pa se ti lahko psihično zmeša ( kar reče medicina temu “ depresija “ ). Denisu sem takoj rekla “ Nekaj je močno narobe z menoj, takoj pokliči rešilca.” Držala sem se za glavo. Zelo sem se bala, da bom umrla. Denis je bil čist v šoku in sem mu mogla še enkrat rečt” res je neki narobe z menoj, takoj pokliči rešilca.” Potem je klical in so rekli, da bo prišel rešilec. (Ta je prišel čez 45 minut.) Potem sem vstala in kar naenkrat, ponovni pritisk isti kot prej : iz trebuha v možgane. In jaz sem dihala ko nora hitro. Bilo je grozno.
To je bilo najbolj grozno. Tista operacija, ja sem se bala, normalno.Sem se bala igel, metuljčka, vendar so bile sestre prijazne in sem se umirila. Sem se bala, ko so me nago dali na mizo operacijsko in sem zaspala. Sem se bala, ko sem se zbudila, ker sem bila čist hina in me je noro bolelo. Bala sem se že preden sem prišla na operacijo in še preden je bil dan za operacijo. Bala sem se te operacije že daljši čas in se upirala z vsemi štirimi. AMPAK te Antibiotiki, TO PA JE BILA GROZNA GROZNA IZKUŠNJA! Hujš ko vse tisto prej, kar sem naštela.
Ko ti antibiotiki uničijo vse tvoje bakterije in iz njih smo sestavljeni, pa tako zgleda, kot da nehaš obstajat.
Po tej reakciji so me peljali v Urgenco. Ko so me tja pripeljali, sem že prej rekla, da moram na wc in ker me niso dali, mi je ušlo in to konkretno. Kako ponižujoče je bilo to z polnimi hlačami dreka ležati tam in čakati. Ker sem se res trudila, da sem ostajala močna v pogovoru z sestrami in brati, sem enemu bratu povedala, kaj se mi je zgodilo in me je odpeljal v neko skladišče, kjer je bil wc. Tam sem eno uro hodila vsake 3 minute na wc. Imela sem drisko. Telo je odreagiralo tako, da ČISTI STRUPE iz TELESA. Bila sem utrujena. V tem času so prišli tudi moji starši in moj dragi. Čakali so me vzunaj, potem pa so me našli v tem skladišču. Hvala Bogu. Čakali smo tam pozno v noč. Prestavljali so me iz sobe v sobo, me dajali na preglede krvi, me večkrat prešpikali in vzeli kri iz različnih žil, me slikali, ultrazvok. V sobi pred doktorjem, sem dobila mravljince po celem telesu tako, da sem začela kričati, ker nisem čutila nobenega dela telesa več, razen samo še obraza. Zajel me je prav napad panike, ker nisem vedela,kaj se dogaja. Vsi smo se bali. Mama, ata, jaz in Denis. Mama je začela kričat, da naj doktor takoj pride, da naj takoj ugotovijo, kaj se dogaja “hči trpi, pomagajte ji”. Res je bilo GROZNO!
Po parih urah tam, je očitno ta strup šel iz mene. Ko sem začela jest, je to bil dober znak. Ko je oče omenil, da so mogoče prevelike doze tega antibiotika, je doktor strogo zanikal, da bi antibiotiki imeli karkoli pri tem.
Niso mi zamenjali antibiotika! Naslednji dan, ko sem prišla k sebi, sem šla brat stranske učinke. Imela sem 4 znake od 6. Klicala sem osebnega zdravnika, ta me je prekinil že pri 2 stranskem učinku in rekel, da naj takoj pridem k njemu. Osebni zdravnik mi je takoj zamenjal Antibiotike in mi dal take, ki so narejeni na drugačni osnovi. Bila sem zelo skeptična in prestrašena. Ko sem vzela te antibiotike, sem prej dva krat jedla na polno, vmes vzela tableto in še potem sem jedla na polno. V razmišljanju, da bo želodec manj trpel, če bo dosti hrane. Nisem dobila napada VEČ. Hvala Bogu! Oz Hvala Osebnemu Zdravniku. Jemala sem jih samo še nekaj dni, vendar sem tudi po teh dobila stranske učinke, še posebej mi je udarilo na psiho. Jokala sem, nisem mogla biti v gruči ljudi ( nakupovalni center ), ker me je tako utesnjevalo, da sem mislila, da bom začela samo kričat. Držala sem se nenehoma Denisa za roko. Nisem ga izpustila iz radarja, ker sem se tako bala, da se mi bo ponovno nekaj nerazložljivega zgodilo in da bom umrla. Grozno je bilo. Denis je bil skoz z menoj in mi stal ob strani. Ni me izpustil niti za hip. Če je moral kaj storiti, mi je rekel “ zdaj bom to in to, prav? takoj bom nazaj”. Lažje mi je bilo, da mi je povedal. Drugače se je moja nervoza iz 3 dvignila kar na 11 v hipu.
Ko sem nehala jemat, sem se že naslednji dan počutila čustveno nekoliko boljše in dva dni po tem že kar boljše boljše. Klicala sem prijatelja Vladimirja, ki je bil prvi, ki mi je povedal o izkušnjah z antibiotiki in o tem napadu, ki ima tudi prav ime ( če si alergičen na dotično snov v antibiotiku ). Potem mi je povedal, da je to bolj pogosto, kot Medicina hoče priznati in tudi poslal mi je stran, kjer ljudje opisujejo izkušnje z raznimi antibiotiki. Grozne izkušnje, grozni stranski učinki.
Potem mi je tudi stric povedal, da je doživel podoben napad in še drug sorodnik in nisem se počutila VEČ NORO!
Mislila pa sem si “ jebemti mater, kaj Medicina dela z nami “.
Dopisano: 28.3.16
Zato pa NE JEMLJI antibiotika za Prehlad. Edino, če je res RES RES RES potrebno za tvoje zdravstveno stanje! Moje telo še do danes ni čist to to kar bi moralo biti, pa bo točno čez dva dni 1 leto od operacije. Ko se uničuje telo na tak način, rabi le ta, veliko veliko časa, da pride na svojo Štartno pozicijo. Ne znam si predstavljat v kakšnem stanju so telesa drogerašev, kadilcev in alkoholikov, ki se konstantno dan za dnem zastrupljajo.