1 dan: prespala sem večino dneva. Kakšno urco, ko sem bila budna sem ležala v postelji, šla na wc in pojedla nekaj malega. Nisem se dobro naspala, ker nisem mogla spati na nobenem boku. Imela sem strašne bolečine in edino solucija je bila, da sem čisto pri miru v neki poziciji. zelo me je bolelo, ko sem šla lulat in kakat.
2 dan: nisem mogla bit več v spalnici, zato sem vstala, vendar sem pri tem imela veliko težav. strašne bolečine že z premikanjem telesa na bok. Ko sem skušala vstat sem zgubla mal ravnovesje in pri korakih imela strašne bolečine. Nasplošno me je začela potem hoja bolet, ker me je “nabijalo” v maternico. Ko sem stala se mi je vrtelo in prevzela me je strašna slabost. Preselila sem se v dnevno in ležala pokrita z deko, ker me je zeblo, čeprav sem bila oblečena močno. Bilo mi je zelo slabo, vmes sem zaspala na kavču, se zopet zbudila in zopet spala. Imela pa sem apetit, kar je bil dober znak. Zvečer sem imela vročinske vale. Zbala sem se, da je vročina, ampak ni bila.
3 dan: sva šla na transfer. imela sem strašne bolečine. ko sva se vozila me je eno uro in pol kar naprej butalo levo in desno, ker so te slovenske ceste fantastične. bilo me je zelo strah, čeprav sem vedla, da je najbolj bolečinski del mimo, ampak moj trebuh je bil napet in boleč. ko sva prispela sem hodila do bolnice sklonjena skoraj do tal od bolečin in sem šla na wc kjer sem lulala in potem sem lahko zgornji del vzravnala. Težko sem hodila, na splošno zelo počasi.vsak korak mi je povzročal bolečine v maternici. vsedla sem se zelo počasi, ker ko sem se vsedla sem imela bolečino. bilo mi je zelo slabo, ko sva prišla saj me je pot povsem zdelala. od punkcije dalje sem doma ležala, prihod v lj v bolnico pa je na splošno cel izlet (če si zdrav), vendar je za mene bil totalni napor, ki mi je požru vso energijo, ki sem jo imela.
V BOLNICI:
Ker je sestra takoj opazila, da sem se počasi vsedla me je vprašala kako sem in sem ji povedala. Noben me ni opozoril, da takih bolečin ne bi smela imeti. Potem so naju sprejeli v sobo in me je zdravnica vprašala kako sem ter sem ji povedala. Na hitro je zdrdrala koliko celic imam in koliko jih bodo vstavili. Res neosebno je bilo vse skupaj! Potem je rekla, da me bo pogledala na uz. Težko sem sedela, nemogoče pa stala, zato so me dali ležat in sem se po parih minutah začela počutiti boljše. Očitno je morala maternica biti vzravnana, ne pa pokrčena.
Uz je pokazal, da imam oba jajčnika povečana, da imam vodo. Na srečo vode ni bilo v želodcu, jetra so bila ok. Sredinska oblika hiperstimulacije. Zdravnica je rekla, da bom šla v 1.nadstropje in da mi bodo vzeli kri. Ko sem prišla gor pa so me napotili v garderobo in nisem razumela. Pojasnili so, da me bodo zadržali za eno do dve noči. Čist sem bila v šoku! Oba sva bila! Ničesar nisem imela s seboj, čist sem bila pred dejstvo postavljena. Ful sem bila jezna! Joj, kak sem bila jezna! Spet v isti sobi kot pri laparoskopiji, ko sem imela komplikacije po njej. Samo domov sem hotla it!
OSTALA V BOLNICI 2 NOČI:
Vzeli so mi kri, me 3x prepikali, ker ne znajo jemat. Pol sem bila cela plava naslednji dan. Kri je bila ok. Zdravnik, ki je imel čez pregled vseh pacientov je rekel, da je kri ok in da naj mi merijo obseg trebuha in me stehtajo. Dragi je vmes odšel v trgovino in mi kupil trenirko in hrano in backa Jona, katerega sem bila najbolj vesela in sem ga stiskala k sebi, ko mi je bilo hudo. Tudi doma spim z medvedkom in zdaj po novem še z backom Jonom. Drugače ne morem zaspat. Ko sem govorila z sestro in jo vprašala glede krvi mi je rekla, da so moji rezultati fantastični glede na stanje hiperstimulacije (njen obraz je bil začuden). To sem si štela v dobro in v mislih sem imela 1 in pol mesečno kuro z česnom, ki sem jo opravila tik pred začetkom IVF. Česen prečisti vse, tudi dihala. Jaz imam doma narejeno česnovo olje in vsak dan 2 mali žlički zjutraj na tešče vzamem.
Obiskala sta me starša in vsakemu posebej sem razlagala. Težko sem hodila, skoraj ko mali otrok.