5 dni pred krvnim testom sem dobila rjavi izcedek. hmm
Nisem delala panike, sem jo pa potem zvečer, ko sem vidla rdeče pikce na vložku. Potem mi je kar zarjovelo v glavi. Zelo sem se trudila, da jemljem progesteron ob istem času, da dobro jem, da ležim, da sem pozitivna, dva dni kasneje sem zjutraj vstala in ko sem se obrisala je bila kri.
Šla sem na splet prebirala vse mogoče. Zvedla, da krvavitev v IVF sploh ni tako čudna, ampak precej OBIČAJNA ZADEVA in da večina pacientk krvavi in to ne pomeni, da je celica umrla.
Neko pravilo je pri tej krvavi, da dokler je rjavo SPLOH NI PROBLEM.
Dokler je temna kri, NI PROBLEM.
Ko se pojavi svetla kri, JE KONEC.
Seveda pri vsem tem velja tudi Količina. Če je to krvavitev kot pri menstruaciji ali je to majhna zadeva. Seveda sem se živcirala kaj je za njih velika ali majhna zadeva. Za mene je menstruacija menjava vložka vsako uro, ker zgubim toliko krvi, za neko drugo pa ne vem na par ur menjava vložka ali tampona.
Na ta dan, ko sem vidla kri zjutraj sem se hotela it testirat sama, preden grem v bolnico. To iz psihične preventive, da če je negativno, da se lahko zjočem doma in v miru. Seveda SPET ZAPLETI in počas se mi je resnično nabiralo že na grlu.
Klicala sem v zdravstveni dom v moji neposredni bližini pa so rekli, da delajo samo urinski test, potem sem klicala v mb v Fontano, če lahko tam opravim in če lahko še pridem, ker vem, da do ene ure jemljejo, potem pa delajo test.
Pridem tja po 40 minutah vožnje ( ja nisem tako blizu doma ) in vstopim in se vsedem pred sestro in reče kaj bova delali, potem pa reče :” Joj, to pa ne moreva danes več, ker ste prepozna, bi mogla prej pridet!” Sploh se mi ni dalo prerekat, sem samo vstala, vzela jakno in ona je še kr ponavljala kar je že povedala, pa sem ji pol jest rekla, da sem vprašala, če lahka še pridem, glede na to, da sem iz Radenc in da je to 40 minut vožnje in da sem prišla v mb samo zaradi njih…in pol je rekla, ja te sestre na telefonu ne vedo kaj govorijo!
Ja, SUPER!
Anyway, zajebancija na kvadrat. Šla sem na wc in tam je bila zopet kri in sem se vsedla v avto…začel se mi je vse podirat…kri, slabost, utrujenost in misel, da je celica propadla….Nabirat se je začela žalost in razočaranje in ko sem se vozila tako nazaj sem se mogla res kontrolirat, da ne izbruhnem v jok, ker umrla v prometni nesreči pa res ne bi rada.
Ko sem prišla v moje kraje sem se vstavila pri cerkvi na hribu..tja večkrat zahajam, ker ima čudovit razgled. Mislila sem, da bom prišla do vrha, vendar sem že na poti izbruhnila v jok in potem so se začele še bolečine in vstala sem na pol poti, nisem mogla naprej. Telo ni zmoglo. Stala sem in gledala v modro nebo in ptice so letale in bilo mi je ZARES HUDO.
ZAKAJ? težko je odgovort na to vprašanje….zakaj je karkoli tako kot je?
Ko sem se nehala jokat in so se solze sušile na obrazu sem gledala v nebo in začutila tako tišino in mir v sebi. Glava je bila prazna misli. Bilo je tako kot, da sem bila ENO z Tišino okolice kjer sem stala.
To me je pomirilo in potem sem se obrnila nazaj in šla proti avtu.
Naslednji dan sem še UPALA, da ne bo krvi in sem vzela progesteron kapsule in je bilo res čudno, ker nisem prav krvavela. Kri je bila, ko sem se obrisala in po kapsulah ni bilo več krvi, je pa bil rjavi izcedek. Potem pa sem zvečer videla svetlo kri čisto malo, ampak zopet je bil znak, da je negativno.
Naslednji dan sem naredila CLEAR BLUE, kar je sicer brezpredmetno delat pri IVF, ampak jaz to takrat nisem še vedela. Bil je negativen. Ko sem vidla rezultat mi je odzvenel:” Ja sej, kaj pa drugega? Sej ni za pričakovat karkoli drugega.” Ta rezultat sem že tolikokrat vidla, da sem ŽE SITA!
Ker se je pokazala svetla kri sem rekla, da ne bom več jemala kapsul in potem se je pokazala prava menstruacija. Nisva šla v Lj na krvnega, ki je bil ravno naslednji dan, ker sem mu rekla, da res ni dvoma o tem kakšen je rezultat. Tudi dragi ni mogu sprejet in je rekel, da greva na krvnega v mb, ampak nisva prišla do tega, ker mi je bilo tako slabo, da me je mogel peljati domov.
Ko sem nehala krvavet, sem dva dni po končani periodi VSTALA, SE OBLEKLA in ZAČELA FUNKCIONIRAT tako kot sem navajena!
Naprej mi je prihajal ta odnos v bolnici in v tem odnosu ne vidim prav nič pozitivnega. Spoznala sem, da me je KEMIJA tako zdelovala in spoznala sem, da druge ne zdeluje tako kot je mene Verjamem, da če ne bi pazila na svoje telo in ga kar naprej jačala, bi bilo lahko še slabše zaradi te kemije. Tako sem kljub težki odločitvi, pa vendar se odločila, da NE BOM ŠLA V NOVI POIZKUS.